Vodotesnost ali vodoodpornost

Vodotesnost ure je označena na številčnici ali na pokrovu ohišja, stopnja vodotesnosti pa se razlikuje od modela do modela.

Ura z oznako »Water Resistance«, je zasnovana tako, da zdrži le naključen stik z vodo, kot sta rahel dež ali znoj. Take ure torej ne smemo potopiti v vodo. Ure, na katerih je poleg oznake Water Resistance navedena tudi globina, običajno v metrih, ali tlak v barih ali atmosferah, lahko pridejo v stik z vodo ali pa jih je, odvisno od stopnje vodotesnosti, mogoče uporabljati tudi v vodi ali celo v večjih globinah. Nekatere ure so opremljene s kronami z navojem, ki tesnjenje še izboljšajo, zato jih je mogoče uporabljati tudi pri potapljanju.

Proizvajalci za označevanje vodotesnosti uporabljajo različne izraze. Stopnja vodotesnosti je izražena v metrih (M), barih ali atmosferah (ATM).

ATM (atmosfera): 1 ATM znaša 10 metrov
BAR: 1 bar znaša 10 metrov

Mednarodna merila za vodotesnost:

Water Resistance 1 ATM: Odpornost na vlago in prah. Ure smejo priti v stik z vodo, zato za kopanje, tuširanje in plavanje niso primerne.

Water Resistance 30 M ali 3 ATM: Odpornost na vlago, znoj, prah, nenameren stik z vodo (rahlo škropljenje) ali dež. Ure v tem primeru niso primerne za kopanje ali plavanje in potapljanje.

Water Resistance 50 M ali 5 ATM: Ure so odporne na vodo. Uporabljamo jih lahko med pranjem avtomobila, pomivanjem posode in tuširanjem, niso pa primerne za plavanje in potapljanje.

Water Resistant 100 M ali 10 ATM: Ure so odporne na vodo in primerne tudi za kopanje, plavanje in potop na dih.

Water Resistant 200 M ali 20 ATM in več: Ure so odporne na vodo in so v skladu z upoštevanjem navodil proizvajalca primerne za potapljanje.

Water Resistant 1000 M ali 100 ATM: Profesionalne ure je mogoče v skladu z navodili proizvajalca uporabljati tudi za globinsko potapljanje.

Stopnja vodotesnosti je vseeno zgolj standardizirana vrednost, ki pa ne predstavlja dejanske globine dovoljene potopitve, saj pritisk na uro povečata vsak zamah in premik roke. Vodotesnost postopoma zmanjšuje tudi vsakodnevno izpostavljanje ure in njenih sestavnih delov elementom življenja, kot so znoj, klorirana ali slana voda, kozmetika, temperaturne razlike in ultravijolična svetloba. Na vodotesnost še posebej vpliva dolgotrajno sončenje, ki mu sledi skok v vodo. Ob stiku hladne vode in zaradi sonca segrete ure pride do velike temperaturne razlike, kar slabo vpliva na material tesnil.

Če uro intenzivno uporabljate v vodi, svetujemo, da jo vsako leto prinesete v Urarstvo Grbac, kjer bomo izvedli osnovni servis. Če uro v vodi uporabljate le občasno, pa osnovni servis priporočamo vsako drugo ali tretje leto.

V vodi ali v primeru, da je ura mokra, ne uporabljajte krone in gumbov kronografa. Enako velja tudi za vrtljivo luneto. Če ima vaša ura krono, ki se v ohišje privije, jo pred vsako uporabo v vodi preverite in dobro privijte.

Za dolgoletno kakovostno delovan­je ure priporočamo, da uro vsako leto (najbolje, da pred poletno sezono) prinesete na preizkus vodotesnosti. Morebitnemu vdoru vode v uro (in zelo visokim stroškom popravila) se lahko izognete le s pravočasno menjavo tesnil.

 

Zakaj redno vzdrževanje

Ura je visoko tehnološko razvit instrument, ki je v teku 24 ur dnevno, leto za letom, v vseh možnih položajih in najrazličnejših pogojih. Številne med seboj povezane komponente v zelo tesnem prostoru omogočajo celo vrsto funkcij. Zato si, kot vsi dragoceni predmeti, tudi ura zasluži posebno skrb. Upoštevanje naslednjih nasvetov bo pripomoglo ne samo k dolgi življenjski dobi ure in njenih sestavnih delov, ampak tudi k atraktivnemu videzu. Za vašo uro ustrezno poskrbimo v urarskem servisu Urarstva Grbac.

Obraba in poškodbe so neizogiben pojav vseh komponent mehanizma in drugih sestavnih delov ure. K dolgi življenjski dobi prispeva le periodično čiščenje mehanizma, pravočasna menjava obrabljenih delov, redno oljenje ter regulacija po predpisih proizvajalca. Zato izkušeni urar med rednim vzdrževanjem oziroma servisiranjem preveri tudi sestavne dele mehanizma. Posebno pozornost namenimo tudi ohišju in tesnilom, ki omogočajo vodotesnost. Tesnila namreč v stiku z različnimi okoljskimi elementi postopoma izgubljajo kakovost in s tem tudi svojo osnovno funkcijo.

Usnjeni urni pasovi se prav v nobenem pogledu ne razlikujejo od usnjenih čevljev ali torbice, ki začnejo v stiku z vodo prehitro propadati. Zato ur z usnjenimi pasovi ne uporabljajte v vodi in v ekstremno vlažnih pogojih. V tem primeru raje izberite uro s kovinskim ali pasom iz sintetičnih materialov.

Po vsaki uporabi ure v slani ali klorirani vodi (na primer v bazenih) uro in kovinski pas dobro sperite s tekočo vodo in jo osušite z mehko krpo. Pri tem krone ne odvijajte oziroma je ne izvlecite.

 

Čiščenje kovinskega ohišja

Pogoja za dolgoleten lep videz ure s kovinskim ohišjem sta pravilna nega in vzdrževanje. Nalaganje prahu, ki prihaja v stik z znojem, bo na ohišju in kovin­skem pasu sčasoma povzročilo draženje kože in v daljšem obdobju oksidacijo materiala. Da bi se tem neželenim pojavom izognili, za čiščenje kovinskega ohišja in pasu uporabljajte zobno ščetko in tekoče milo. Po čiščenju ohišje in pas sperite pod tekočo vodo in osušite z mehko krpo. Postopek čiščenja ure z usnjenim pasom je podoben, vendar pazite, da usnje ne pride v stik z vodo! V primeru, da se vseeno zmoči, pas takoj obrišite z mehko krpo. Še bolje je, da uro prinesete v naš servis, kjer jo bomo strokovno očistili v ultrazvočni kopeli.

 

PVD

PVD (Physical Vapor Deposition) je metoda fizikalnega nanašanja izredno tankih površin materiala s postopkom kondenzacije izparin. Uporablja se za izdelavo trdih prevlek na površini drugega materiala. Proces lahko opišemo tudi kot vakuumsko reaktivno naparjanje ioniziranih kovinskih ionov v visoko vakuumski plazmi z ionskim bombardiranjem podlage. Postopek PVD poteka pri 450-500 °C, debelina prevleke pa znaša 2,5-5 µm. PVD ne smemo enačiti z DLC (Diamond Like Carbon) lahko pa rečemo, da je PVD proces, DLC pa rezultat.

 

Tahimeter (Tachymeter)

Tako imenujemo skalo na luneti ali številčnici ročne ure, ki pomaga izmeriti hitrost vozila. Za merjenje hitrosti potrebujemo uro s tahimetrom in poznano razdaljo (pomagamo si lahko z označbami ob cesti). Pozicija sekundnega kazalca na skali pove povprečno hitrost vozila ob prevoženi razdalji enega kilometra. Primer: Vozilo je 1000 metrov prevozilo v 30 sekundah. Iz skale razberemo, da je bila povprečna hitrost vozila 120 km/h.